V sistemu z zaslonom na dotik je projicirani kapacitivni senzor z zaslonom na dotik na vrhu zaslona. Zasloni so sami po sebi hrupni, kar lahko povzroči, da se zaslonski šum neposredno poveže s senzorjem zaslona na dotik. To zmanjša občutljivost na dotik in povzroči lažno aktiviranje z dotikom. Dobre možnosti oblikovanja lahko ublažijo hrup in imajo velik vpliv na zmogljivost in stroške.
Za blokiranje prikaza hrupa, industrija tradicionalno izvaja dodatno ITO "ščit" plast med zaslonom na dotik in senzorjem zaslona na dotik. Čeprav je zaščitni sloj učinkovit, doda stroške in poveča debelino modula zaslona na dotik. Druga možnost je uporaba majhne zračne reže, običajno med 0,2 mm in 0,5 mm, za ločevanje zaslona od senzorja zaslona na dotik.
Zračna reža je stroškovno učinkovitejša od zaščitne plasti, hkrati pa povečuje debelino modula zaslona na dotik, kar postaja nezaželeno za proizvajalce originalne opreme, ki želijo zgraditi elegantnejše in tanjše naprave. Pomembnejša izbira oblikovanja bo izbira samega zaslona.
Trenutno so najbolj priljubljeni zasloni, ki se uporabljajo za mobilne telefone in tablične računalnike, še vedno tanki filmski tranzistorji (TFT), ki so običajno na voljo v dveh okusih: enosmerna napetost (DCVCOM) in izmenična napetost (ACVCOM). Razlika je metoda, ki se uporablja za poganjanje skupne elektrodne plasti (VCOM). Drugi vse bolj priljubljen zaslon v vrhunskih napravah je organska LED dioda Active-matrix (AMOLED) s širokimi koti gledanja, izboljšano svetlost in kontrast, manjšo porabo energije in manjšo debelino.
AMOLED-i oddajajo zelo malo šuma na zaslonu in spadajo med najtišje zaslone, vendar so dragi. DCVCOM je tudi na splošno tihi zaslon in drag. V nasprotju s tem je ACVCOM zelo hrupna, vendar relativno poceni. Izbira zaslona je v veliki meri odvisna od namena naprave za končne uporabnike. Ciljna aplikacija bo menila, da je strojna oprema in zmogljivost primerna za njene stranke.
